Podpis dogovora je namenjen sodelovanju med Planinsko zvezo Slovenije - odborom Planinstvo za invalide/OPP (Pin/OPP) in Slovensko Karitas, Združenjem slovenskih katoliških skavtinj in skavtov in Zvezo tabornikov Slovenije za pomoč pri organizaciji in izvedbi inkluzijskih pohodov odbora Pin/OPP.
Slepi in slabovidni planinci pa so začeli svoj triletni projekt - prehoditi Slovensko planinsko pot (SSP po SPP). 8. februarja, na kulturni praznik, so se zbrali na Bellevueju z dvojnim namenom: postaviti temelje sodelovanja in začeti s slepimi in slabovidnimi Slovensko planinsko pot. Prišlo je 154 pohodnikov, da s svojo prisotnostjo podprejo oboje. Po pozdravih in pripravi so se odpravili proti Mariborski koči. Med pohodniki je bilo 34 slepih in slabovidnih in 12 pohodnikov iz sosednje Hrvaške.
Na poti so jih spremljali tudi trije psi vodniki. Vodnike so zagotovili PD Moravče in KPD Hej, gremo naprej, priključili pa so se tudi trije vodniki iz ostalih društev, vsem še enkrat lepa hvala. Kolona se je vila po planinski poti, premagovali vzpone in spuste. Presenečeni so bili vsi, slepi nad udeležbo in podporo, videči pa nad njihovo spretno in strumno hojo, nikogar se ni čakalo, ves čas so se pogovarjali in prehodili pot brez vsakih težav. Edina vidna razlika je bila v tem, da so se nekateri držali bele palice, svojih spremljevalcev ali pa jih je vodil pes vodnik. Po slabi uri so prišli do Mariborske koče, pred katero stoji kip očeta Slovenske planinske poti Ivana Šumljaka. Pot je označena s Knafelčevo markacijo in številko ena.
Pohodnike z Bellevueja je na Mariborski koči že pričakalo 24 pohodnikov in vseh skupaj jih je bilo 179. Vsi, ki so sodelovali pri organizaciji tega dogodka, so bili nad odzivom presenečeni. Aktivnosti so združili s kulturnim praznikom in program je z uspešno prepletenimi besedami povezovala Urška Vučak Markež, ki je dodala tudi ščepec hudomušnosti. Program je bil sestavljen iz treh delov, ki pa so se prepletali med seboj. Uradni del podpisa dogovora o sodelovanju je tudi odraz kulture delovanja organizacije, začetek SSP po SPP in - kakor dnevu pritiče - tudi kulturni program.
Dogovor o sodelovanju so podpisali: generalni sekretar Planinske zveze Slovenije Matej Planko, Luka Oven za Slovensko Karitas, načelnica in načelnik Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov Irena Mrak Merhar in Žiga Kovačič ter Jasna Vinder za Zvezo tabornikov Slovenije.
Ob stisku rok vseh podpisnikov so se vsi zavedali, da so prestopili stigmatizacijo, kdo s kom lahko in kdo s kom ne sme. Dokazali so, da lahko vsi z vsemi, in prešli so ovire, ki so največkrat le v glavah. Dokazali so, da mislijo resno, saj so se spremljevalci/prostovoljci že aktivno vključili v delo in so jih nasmejani spremljali na pohodu, govorjenje pretvorili v realnost, resničnost in dokazali, da solidarnost nima meja. Sodelovanje pomnoži vložen trud, ko so na kupu prostovoljci. Opora skupine se čuti pri vsakem posamezniku, ne glede na to, ali je potrebna fizična pomoč ali samo pogovor, da korak lažje steče in pot hitreje mine, skoraj mimogrede.
Ana Oražem prihaja iz Kulturno-prosvetnega in športno rekreativnega društva slepih in slabovidnih Karel Jeraj, ki je skupaj z odborom Pin/OPP začel kovati naš skupni projekt. Društvo se imenuje po skladatelju in učitelju glasbe slepih in slabovidnih Karlu Jeraju in je zelo aktivno na športno-rekreativnem področju. Člani KPŠRD Karel Jeraj so zadovoljni, da so pri svojem delu in poslanstvu, premagovanje kakršne koli invalidnosti, našli sogovornike in somišljenike. Le združevanje lahko naredi svet prijaznejši in lepši.
V drugem delu programa je Ana, vodja delovne skupine SSP po SPP, predstavila triletni projekt, se zahvalila vsem prisotnim za pomoč in za leto 2022 napovedala odtis zadnjega žiga v Ankaranu. Nato sta z Jurčkom Nowakkom v njen Dnevnik s Slovenske planinske poti odtisnila prvi žig. Presenečenje je bila tudi tipna tabla znaka projekta.
Kulturni del so začeli s planinsko himno, Jana Führer je prebrala Zdravljico v brajici, Valter Čučkovič je v brajici prebral svoje aforizme, ki so vsem dali veliko misliti in jih nasmejali, skavti so zapeli dve pesmi, pri drugi so jim pomagali vsi prisotni, Ana Oražem in Irena Temlin sta deklamirali Železno cesto izpod peresa Franceta Prešerna, ki je s svojo hudomušnostjo nasmejala prisotne.
Zahvaljujejo se občini Hoče-Slivnica za podporo in oskrbnici Mariborske koče Tanji Dajčman za sprejem, gostoljubje in dobro hrano.
Na Ruško kočo so prišli vsi pohodniki, odtisnili drugi žig, si čestitali, zadovoljni klepetali med seboj in kovali nove načrte o medsebojni pomoči in sodelovanju na naslednjih inkluzijskih pohodih.
Najmlajši pohodniki so šteli markacije na poti in jih našteli okroglih sto. Po okrepčilu jih je 60 odšlo proti Ljubljani z avtobusom, ostali pa nazaj do Bellevueja, kjer so imeli svoja prevozna sredstva, nekateri so se v dolino spustili še z gondolo. Ob slovesu so še naredili fotografijo za spomin.
Doživetje, ki ga bodo shranili na posebno mesto med spomine. Med tiste, ki nam narišejo nasmeh na obraz in nam ob njih postane toplo pri srcu.
Hvala vsem, ki ste bili z nami. Obsijani s soncem smo stopili na pot sodelovanja. Veliko nam pomeni, da ste nam izkazali zaupanje.
