DSC 0329

Susanne Weitlaner je profesorica na Višji Gozdarski šoli Bruck an der Mur, je predsednica Društva Člen 7, uspešno vodi Kulturni dom - Pavlova hiša v Potrni (Laafeld), predvsem si prizadeva, da bi se slovenska manjšina čim bolj zavedala svojih korenin. S Susanno je pogovor potekal o njenem življenju in delu slovenske zamejke v Avstriji.

Kje ste preživljali otroštvo na Avstrijskem ali na Slovenskem?

Odraščala sem v Gradcu, na avstrijskem Štajerskem. Sicer sem s starši veliko potovala, ampak moj glavni kraj bivanja je bil Gradec.

Kaj sta vaša starša po narodnosti?

Mama je Slovenka oče je Avstrijec.

Kdo je zaslužen za to, da tako dobro govorite slovensko?

Mama je z mano govorila slovensko, sicer se je v Gradcu učila tudi nemščino. V svojem poklicu je potrebovala znanje nemškega jezika. Doma je z menoj govorila slovensko, obiskovala sem tudi pouk slovenskega jezika v Gradcu, dve uri tedensko. Slovenščino sem utrjevala pogostokrat pri sorodnikih v Sloveniji. Z njimi sem se pogostokrat srečevala, še posebej s sestrično. Vse to je razlog, da slovenščino dobro obvladam. Brez počitnic v Sloveniji, v Gradcu ne bi imelo smisla, se pogovarjati samo z mamo, saj bi se z njo lahko pogovarjala nemško, prav tako z nekaj slovenskimi prijateljicami. Po mojem je ta prijateljska in rodbinska povezava s sestrično, s katero sem se zelo rada družila in smo si pisale pisma, to je bilo v času ko še ni bilo elektronske pošte, glavni podzavestni razlog da mi je bila slovenščina v korist, saj se drugače z njo ne bi mogla pogovarjati

DSC 0331

Kako to, da ste se odločila za študij slovenskega in ruskega jezika?

Po končani gimnaziji, sem bila v dilemi, kaj študirati. Učila sem se ruščino in italijanščino, zato sem se po daljšem razmišljanju odločila za študij slovenščine in ruščine, pedagoška smer.

Vedela sem, da bom študirala nekaj umetniškega ali pa pedagoško socialnega, v glavnem v kreativno smer. Vedela pa sem, da ne bom študirala naravoslovnih predmetov ker sem bila vesela, da sem jih z maturo odkljukala. Čeprav me pri društvu vedno znova doleti matematika, kjer pač moraš računati.(smeh)

Ali še obiskuješ Slovenijo in sorodnike?

Privatno redko kdaj tu potem tudi moja sestrična včasih potoži, da naj se že ustavim tudi pri njih, ker sem službeno večkrat v Ljubljani in Mariboru, nato se vrnem domov kjer me čakajo še drugi termini in takrat nimam časa za kakšen umirjen klepet.

Ste študirali samo v Avstriji ali tudi kakšen semester v Sloveniji; vtisi?

Študirala sem v Gradcu na slavistiki, en semester pa sem študirala v Ljubljani, CEPUS program, ki je podobne ERASMUSU. To se je takrat začelo in sem bila ena prvih, ki sem prek tega programa prišla v Ljubljano.

Motilo me je to, da slovenski študentje zbežijo v petek domov. Čez vikend se je dom spraznil, če ne bi imela kolegice Američanke, ki je bila takrat z mano v sobi, ne bi vedela, s kom se naj pogovarjam. Družili smo se tudi z drugimi študenti iz tujine. Čez čas sem tudi jaz kar začenjala odhajati domov, ker se v domu za vikend ni nič dogajalo. Žurke so se odvijale čez teden, v torek ali v sredo, ko je to bil zame delovni čas.

Super mi je bilo, da sem si lahko sama v prvem in četrtem letniku izbrala predmete, ki so me zanimali.

Nisem pa vedela, da predavanja nekega predmeta ne trajajo samo en semester kot v Gradcu, ampak dva oz. vse leto. Ko sem se že vpisala za en semester v Ljubljano, nisem pomislila da bi si lahko podaljšala semester. Šele v Ljubljani sem odkrila da je to možno in da je težko delati kak izpit v sredini semestra.

Kakšno delo pa trenutno opravljate?

Sem predsednica Kulturnega društva člen 7. Društvo pretežno deluje v Potrni v Pavlovi hiši. Kulturni dom je namenjen za medkulturna srečanja med Avstrijo in Slovenijo ter kot hišo kulture za na Štajerskem živečo več- in enojezično prebivalstvo. S kolegom Davidom Kranzelbinderjem pripravljava skupaj kulturni program.

S kolegicami organiziram tečaje slovenščine v Pavlovi hiši, soorganiziram različne izlete, ekskurzije, z zborom sem na poti, oz. tudi organiziram prevoze in koncerte. Koncerti so večinoma v tem koncu avstrijske Štajerske. Nastopali so na Koroškem, Madžarskem, letos spomladi je bil zbor povabljen na Češko.

Pomembno se mi zdi, da je super če zbor poje zase. Pomembnejši so nastopi, nek cilj, da se še bol potrudimo. Sama igram v orkestru, če je koncert oddaljen datumsko, je veliko manj vaj.

V Pavlovi hiši sem polno zaposlena. Odkar pa nimamo več pisarne v Gradcu, sem večkrat v Pavlovi hiši. Odvisno je tudi od drugih terminov, včasih delam od doma. Štiri ure poučujem na višji Gozdarski šoli v Bruck an der Mur, Slovenščina je tam izbirni predmet, kot tuji jezik. Učenci so po navadi stari od petnajst do dvajset let. Izbirni predmet je tudi italijanščina in dodatna angleščina. Lahko še izberejo strokovno angleščino, kjer je težišče na gozdarskih temah. Slovenščina je manj izbran predmet, odločajo se iz različnih razlogov, sugerirajo starši, so iz južno štajerskega področja ali pa imajo delavce, ki so iz Slovanskega področja. Treba je dodati, da je to edina Gozdarska šola v Avstriji, kamor prihajajo učenci iz Predarlske do Gradiščanske. Večinoma so učenci iz vzhoda Avstrije, večkrat je tudi učenec iz Koroške pri pouku. Nekateri menijo, da ne vedo, kdaj bodo zopet imeli priložnost učiti se Slovenski jezik in da zagrabijo zdaj to ponudbo. Tudi italijanščina pritegne učence, ker se jo lahko hitro naučijo. Trenutno je največje zanimanje za angleščino, ker pri centralni maturi, ki je nazadnje uvedena v Avstriji pride v poštev. Ta šola je naravoslovno usmerjena in ne tako jezikovno. Strokovna angleščina se utrdi, in se centralna matura opravi uspešno.

Kakšen instrument pa igrate?

V otroštvu, bila sem stara sedem ali osem let in si v glavo zabila da bom igrala harfo. In seveda harfa ni najlažji oz. najbolj poceni inštrument. V šoli smo se učili igrati določene inštrumente, bila sem tudi v pevskem zboru, tudi balet sem se učila. Potem pa so starši rekli, otrok bo imel na začetku navdušenje in čez dve leti to navdušenje mine. Ker je moj stari oče v Gradcu igral citre so mi predlagali da se seznanim z inštrumentom, ki ima tudi veliko strun in če je še vedno želja da bi igrala naprej na harfo mi bodo to seveda omogočili tako, da sem ostala potem pri citrah.

DSC 0337

Imate stike s slovenskimi zamejci v Avstriji?

V Pavlovi imam veliko stikov z zamejci, člani, sosedje, gostje tu seveda imam veliko stikov, kakšen dan jih je več, kakšen dan pa manj. Tudi v Gradcu imam mnogo stikov s Slovenci. Prav tako so stiki preko pouka slovenščine otrok z njihovimi starši. Z njimi se začneš družiti, oz. nastane druženje Slovencev.

V Gradcu je več koroških Slovencev, ki jih tu v obmejnem prostoru ni.

Je pomembno če znaš drugi tuji jezik?

Podzavestno moraš čutiti, da ti je drugi jezik v korist pri gospodarstvenih stikih, v okolju kjer živiš, ali je to obmejni prostor ali mesto Gradec. Težko je ohraniti jezik če nimaš sogovornika oz. zelo omejen krog sogovornikov. Seveda prevlada drugi jezik ki postane močnejši, jezik manjšine je potem še samo za okras, saj ni resnih argumentov za ohranitev dvojezičnosti.

Nikoli nisem računala na to da bom kdaj prišla v društvo Člen 7, da bi bila vodja kulturnega društva, ker sem se bolj videla kot učiteljico. Proti koncu študija sem začela razmišljati, kje bom poučevala. Najprej je bilo navdušenje, nato je prišla realnost. Razmišljala sem da bi naredila dodatni predmet, a toliko slovenščine in ruščine na avstrijskem štajerskem ni. Takrat so mi na Koroškem rekli, da bi morala počakati sedem let na službo. Delala sem pri Pavlovi hiši in zadeva se je ustrezno razvila. Seveda mi je bila slovenščina popolnoma v korist. Vidim pri drugih, da se na novo učijo slovenščino, da jim je težko če niso posebni talenti in zelo angažirani. Zato zelo počasi napreduješ in to ti ustavi motivacijo pri učenju.