Marijana Sukič je urednica časopisa Porabje. Od kar se zaveda pomena jezika in njegovega ohranjanja, si prizadeva, da bi sooblikovala narodnostno in kulturno podobo Porabja.

Kako bi opisali slovenske Zamejce v Porabju?

 Slovenci v Porabju smo avtohtona narodna skupnost na Madžarskem, ki smo zaradi svoje maloštevilnosti in nekaterih drugih vzrokov, najmanj poznani del Slovencev v zamejstvu. Po popisu iz leta 2001 je skupnost uradno štela 3040 pripadnikov, po popisu iz leta 2011 nekaj manj, po neuradnih ocenah pa je pripadnikov slovenske manjšine na Madžarskem nekaj čez 5000.

Večina živi v sedmih vaseh Porabja, ki je dolgo bilo eno najbolj zaostalih območij celotne Madžarske (tudi zaradi železne zavese), ki pa, kar je še bolj paradoksalno, teritorialno sodi pod jurisdikcijo Železne županije, ki  je ena od najrazvitejših regij na Madžarskem. Gospodarski položaj območja se je z vstopom v Evrospko unijo spremenil, še bolj pa z uvedbo šengenskega sistema, ki je omogočilo, da so se Porabci začeli zaposlovati v Avstriji, kar je pozitivno vplivalo na njihov gospodarski položaj, hkrati pa negativno na ohranjanje jezika in slovenskih vrednot.

 V preteklosti so bili pripadniki  slovenske skupnosti v Porabju podvrženi močnim asimilacijskim pritiskom in migracijskim procesom, zato veliko število Slovencev danes živi razseljenih po celotni Madžarski, zlasti v Sombotelu, Budimpešti in Mosonmagyarórváru ter v tujini (predvsem v ZDA).

Slovenska manjšina je dobila svoje lastne organizacije šele po spremembi sistema, danes se združuje v dve osrednji krovni organizaciji, v Zvezo Slovencev na Madžarskem (1990) kot del civilne družbe in v Državno slovensko samoupravo (1994) kot del madžarskih upravnih struktur, ki deluje na državni in lokalni ravni, v obliki lokalnih manjšinskih samouprav. Zvezo Slovencev praktično v celoti financira Republika Slovenija medtem, ko Državno slovensko samoupravo financira Republika Madžarska iz svojega proračuna.

Kaj je vaš glavni cilj pri vašem delu z Zamejci?

 Od leta 1991 sem zaposlena na Zvezi Slovencev na Madžarskem, delam kot glavna in odgovorna urednica časopisa Porabje, katerega prva številka je izšla 14. februarja l. 1991. Je edini slovenski časopis na Madžarskem, ki informira Porabske Slovence v maternem jeziku.   Do leta 2005 je bil dvotednik, od takrat do letos je izhajal kot tednik na osmih straneh, letos smo ga razširili na 12 strani. Časopis – ob informiranju – odigra pomembno vlogo pri ohranjanju narodnostne identitete ter maternega jezika Porabskih Slovencev.

V časopisu se poslužujemo knjižne slovenščine in porabskega narečja. Osnovna zamisel je bila, naj bi bila polovica vsake številke v domačem narečju, polovica pa v knjižnem jeziku. Poskušamo se tega držati, seveda je odvisno tudi od tematike posamezne številke, koliko to nam uspeva. Vseeno pa težimo k temu, naj se vse, kar se da (odvisno od besedišča narečja), napiše v narečju. Torej sorazmerje med knjižnim jezikom in narečjem se spreminja od številke do številke.

Moj glavni cilj je, da bi s pomočjo vsebin časopisa in  (tudi) domačega jezika dvignili zavest Slovencev ob Rabi, bi jim pomagali doživeti njihovo slovenskost, da bi jim s pomočjo pisane besede posredovali slovenske vrednote, ki so v Porabju (tudi zaradi zgodovine) precej načete, če se oziramo na mlade in otroke. Saj največji problem manjšinskih medijev, tudi našega časopisa, je nedvomno to, kako ohraniti jezik, če mlada generacija ne govori več narečja, knjižnega jezika se pa ni naučila v zadostni meri? In kaj bomo potem, ko starejših in takih, ki še znajo porabščino, ne bo več? Večina občinstva, in sicer srednja in starejša generacija, zna le porabsko narečje. V šoli otroci ne dosežejo primerne ravni znanja slovenskega jezika, da bi določen prispevek razumeli v celoti. 

V prihodnosti bomo morali razmišljati o tem, da bi se v časopisu posluževali tudi madžarskega jezika, (primer Novega Matajurja v Italiji, ki ga pišejo ob domačem narečju in knjižni slovensščini tudi v italijanščini), da bi mladi generaciji lahko posredovali vsaj vsebine o manjšini, o slovenski kulturi itd.  Sama sicer temu zaenkrat nasprotujem, kajti v tem primeru bi časopis delno zgubil svojo vlogo pri ohranjanju jezika. To je torej težka dilema, pri reševanju katere bi uredništvu morale pomagati tudi slovenske organizacije in seveda šole in učitelji.

Kako se spominjate vašega otroštva? (Kdo vas je učil slovenskega jezika? Kje ste odraščali?)

 Odraščala sem v majhni porabski vasici, v Sakalovcih, v družini, kjer je živelo skupaj več generacij, stari starši so kmetovali, starša sta bila zaposlena v Monoštru. Slovenščina, pravzaprav porabsko narečje, je moja materinščina. Domačo govorico sem se naučila v družini, največ od babice in dedka, potem od staršev in sovaščanov. Z osnovami knjižne slovenščine sem se začela spoznavati v osnovni šoli, ki je pravzaprav bila madžarska šola s poukom slovenskega jezika kot učnim predmetom. Obdobje v sakalovski osnovni šoli je prineslo zame dve odkritji. Prvič to, da je ogromna razlika med domačo govorico in knjižnim jezikom, kajti babica, ki mi je pomagala pri učenju, velikokrat ni razumela, kaj piše v mojem učbeniku za slovenski jezik in književnost. Drugič to, da ne znajo vsi ljudje slovensko, recimo naša razredničarka, ki je bila po rodu Madžarka. Tega namreč, pripadnosti k enemu ali drugemu narodu, se sicer otroci takrat nismo zavedali, smo pa pridno izkoriščali njeno neznanje slovenščine.

Na gimnaziji je bilo še manj slovenščine kot v osnovni šoli, kajti niti v rednem urniku je nismo imeli, obiskovali smo le krožek slovenskega jezika.

Največ znanja in čustvene navezanosti sem pridobila v času študija. Na Visoki pedagoški šoli v Szombathelyu, kjer sem obiskovala madžarščino in animatorstvo, je deloval slovenski lektorat, kjer sem, tudi po uradnem pouku, prebila veliko časa. Prav lektoricam iz Slovenije – dr. Marija Grgič in dr. Zlata Vokač -  se lahko zahvalim, da sem postala suverena govorka slovenščine.

Pri tem mi je »pomagalo« tudi to, da so me zelo zgodaj vrgli v globoko vodo, še v času študija sem začela prevajati raznim delegacijam in pridobila veliko izkušenj. Po končanem študiju sem veliko brala, poslušala in gledala slovenske medije, da sem ohranila stik z živim jezikom. To delam seveda tudi danes.

Sedaj, ko delam na uredništvu časopisa Porabje,  je slovenščina moje »delovno sredstvo«. Obe zvrsti jezika, tako porabščina kot tudi knjižni jezik, kajti pri časopisu se poslužujemo obeh. Čeprav mi – vsaj tako čutim – ne pisno, ne ustno izražanje ne delata preveč težav v knjižni ali pogovorni slovenščini, je zame blagoglasno porabsko narečje, kakor ga je imenovala v svojem eseju višja svetovalka za porabsko slovensko šolstvo mag. Valerija Perger, najlepši jezik na svetu.

Kje ste preživeli študentska leta? Kaj ste študirali?

Študentska leta sem preživela na Madžarskem, v glavnem mestu Železne županije. Po opravljeni maturi v Monoštru so me sprejeli na Visoko pedagoško šolo Dániel Berzsenyi v Szombathelyu. Diplomirala sem leta 1982 iz madžarskega jezika in književnosti ter animatorstva. Še isto leto sem se zaposlila v kulturnem domu v Monoštru. Ob delu sem se ponovno vpisala na Visoko pedagoško šolo v Szombathelyu na podiplomski študij. Diplomo iz slovenskega jezika in književnosti sem dobila leta 1986.

Kam vas je poklicna pot zanesla?

 Po končani visoki šoli sem se zaposlila v Mestnem kulturnem centru v Monošrtu, kjer sem delala skoraj deset let kot animatorka. Med tem sem honorarno poučevala madžarski jezik in književnost na osnovni šoli in na gimnaziji v Monoštru.

Po ustavovitvi Zveze Slovencev na Madžarskem sem se zaposlila na uredništvu časopisa, ki ga vodim že 27 let.