Željka Papič, rojena v Mariboru, poučuje slovenščino in verouk na avstr. Štajerskem, močna ženska, ki je morala najti svojo pot v Avstriji.

Kje ste stanovali v mladosti?

Do dvajsetega leta sem stanovala v Sloveniji

Kaj sta vaša starša po narodnosti?

Mama je s hrvatica oče pa je slovenec. Zanimivo pa je, da nista bila daleč doma. Zračne linije sta bila en od drugega oddaljena pet kilometrov. Starša sta se spoznala v Nemčiji v Ludvigsburgu in sta se tam poročila kasneje sta se priselila v Stogovce.

Še obiskujete kaj sorodnike v Sloveniji?

Kje ste se šolali?

Šolala sem se v Sloveniji, končala sem srednjo Kmetijsko šolo v Rakičanu.

Ko ste se zaposlili v Avstriji, a ste se potem vpisali naprej v šolo?

V prvih letih ne, v prvih desetletij ne. Takrat mi je bil prvotni cilj, da se naučim nemškega jezika. In, da se znam z ljudmi pogovarjat, da ne ugotovijo od kod sem.

Kje pa ste vse delali?

Sprva sem čistila kot sobarica. Sčasoma sem ugotovila, da zdaj pa obvladam jezik in vem komunicirat z ljudmi, zdaj je čas, da napredujem. Napredovala sem v servis in sem delala kar dolgo kot natakarica. Kasneje sem šla delat v hotelski bar, tam mi je bilo malo boljše delo, saj sem tam imela več komunikacije z ljudmi. No in leta so minevala, medtem sem dobila tudi hčerki. In čez čas sem premišljevala, da zdaj pa res dovolj dobro obvladam jezik, da lahko še bolj napredujem. Medtem se je v hotelski recepciji sprostilo delovno mesto in sem šla do direktorice in sem jo vprašala če mi da priložnost, da se izkažem. In ta možnost mi je bila dana. In sem napredovala iz bara na recepcijo, delala pa sem ponoči. Čez čas sem čutila, da še to ni to, premišljevala sem kako bi še lahko izkoristila ta čas. Med vsem tem sem učila tudi Slovenščino kot prostovoljni predmet. Takrat je tudi prišel inšpektor in mi je rekel če nebom naredila pedagoškega poklica potem nebom mogla več učiti. Vprašala sem ga če misli, da bom to zmogla, in mi je rekel če bom pridna bom to zmogla. In sem se kasneje pogovarjala z enim direktorjem šole in sem mu rekla, da moram narediti šolo ampak ne vem katero smer. Ta direktor pa mi je predlagal, naj grem študirat smer Religijo. Odpravila sem se v Gradec informirat, in mi je bilo sprva nerodno, ker sem bila malo starejša od ostalih študentov. Sem pa potem videla, da tudi starejši študirajo. Naredila sem sprejemni izpit za katoliško pedagoško visokošolo. Ko bi morala začeti z predavanji, sem izvedela, da je bilo premalo prijav in sem si mislila kaj pa bom zdaj. Na fakulteti so mi rekli, naj vprašam v Celovec, tam so pa še imeli mesto in sem se vpisala v Celovec. Kasneje sem domov dobila študijski plan za predavanja in sem začela s študijem z dvema otrokoma samohranilka in ob dveh službah. Ko sem delala nočne sem tisti čas izkoristila in sem vse seminarske rešila ponoči v službi. Ko sem ta študij končala mi je slovenščina ostala kot prostovoljni predmet, največ šol naenkrat sem imela 16, ampak to se je vsako leto spreminjalo. Sem pa vedno gledala, da imam enajst ur na leto, ker zaenkrat za toliko ur imam pogodbo . Nekdo me je enkrat vprašal zakaj študiram religijo. Jaz ne študiram religije zato, da bom jaz to delala ampak, ker tega nisem imela v moji mladosti. Jaz nisem prav vedela kaj je to katoliška religija, kaj nam ta kultura nudi. Kasneje sem spoznala eno gospo, ki je zdaj moja najboljša prijateljica. Skupaj sva začele hodit k maši. Nikoli nisem šla k maši, da bi tam župnika poslušala ampak mi je bilo super, da so ljudje tam in se tam družijo. No kasneje sem tudi šla k birmi. In leta 2000, ko je papež razglasil za sveto leto sem si mislila, če se jaz v tem svetem letu nebom razsvetila se nebom nikoli. In sem res našla tisto svojo rdečo nit v življenju, katere se zdaj tudi držim.

Ste med učenci imeli kakšne zamejske otroke?

Preteklo šolsko leto sem imela prvič eno skupino otrok, bol mešano skupino. V tej skupini sta bila dva avstrijska otroka, ki sta obvlada perfektno slovensko, in bilo je tudi nekaj otrok slovenskih staršev z različnimi nivoji jezika, različne starostne skupine in različna pričakovanja staršev in iz tega si moral v eni učni uri vse združit.

Se vam zdi pomembno, da se človek sam zaveda svojih korenin?

Ja, zdaj če na sebe pomislim, moja mama je s hrvaške in imam tam sorodnike in vedno grem tja na obisk pa tudi k očetovim sorodnikom grem. Tudi na grob mojim starim staršem grem. Tudi moji hčerki gresta vsaj enkrat na leto na obisk k sorodnikom, ker se mi to zdi pomembno, da imata tudi stik z ostalimi sorodniki in, da vesta od kod izhajata.

Ste spoznali koga, ki je zamejec in se tega ni hotel zavedati?

Ni mi noben znan. So pa primeri v šoli, da recimo ne dajo vsi starši k pouku slovenščine svoje otroke, pa bi jih recimo mogli, ker pogovorno obvladati jezik včasih ni dovolj.

Se vam zdi, da se otroci ob meji dovolj učijo sosednjega jezik (slovenskega)?

Jaz mislim, da je različen interes. Da nebi bilo nikakršnega interesa tega ni. Problem je v tem, da je premalo ur. Vsekakor je premalo ena ura, in škoda je, da ni slovenščina nikjer prav kot tuji jezik, ker je vedno mimogrede. Moji otroci vejo slovensko, ampak pri nas doma je pač glavni jezik nemški, ker v Avstriji živimo.