Barbara Antolić Vupora si prizadeva, da bi se ob meji več učili sosednjega jezika.
Kje ste bili rojeni in kje ste preživeli otroštvo?
Moje zgodnje otroštvo je vezano z Špitalič, to je dolina Janeza Krstnika. Kot otrok sem se vsakega majhnega otroka razveselila, razveselila sem se tudi vsakega šolskega dneva, ker sem vedela, da bom se bomo spet igrali otroci. Pogosto smo odhajali na izlete po Sloveniji. Večkrat smo odšli na izlet v Žičko Kartuzijo, ki je zelo lepo urejena, od takrat mi je ostal v spominu kot lep mističen kraj. Zaznamovala sem se tudi z cerkvijo, ker je bilo župnišče zelo blizu in so me župnijske kuharice vzele za svojo. Tam so tudi bile ene prijazne Prekmurke, moja prva botra je bila iz Prekmurja. Mama kot trgovka je imela posebno vlogo v naši vasici, saj je tudi imela avto in je večkrat pomagal ljudem in je potem v življenju tako naneslo, da se je mama poročila v Cestico na Hrvaškem in sva se tja tudi odselile.
Kje ste se šolali?
Kot trinajst letnica sem nadaljevala šolanje na osnovni šoli v Ptuju. Takrat ko smo še bili v isti državi in se nismo tako obremenjevali s tem če te bodo razumeli ali ne, normalno je bilo, da ljudje, ki so ob meji živeli so avtomatsko vedeli jezik soseda. Zdaj po 25 letih pa je bilo treba te mlade ponovno osvetlit. Po osnovni šoli sem odšla na prvo Gimnazijo Varaždin, po končani srednji šoli sem šla študirat na Pravno fakulteto v Maribor, ta študij na žalost nisem končala. Doma smo imeli vedno veliko dela in meni je takrat bol dišalo delo kot pa učenje. Kasneje sem potem nadaljevala študij v Zagrebu in tam sem prišla do tretjega letnika in nisem končala študija.
Kaj vas povezuje s Slovenijo?
Celo moje življenje je bilo vezano z domovino preko moje mame. Spoštovanje imam do moje domovine do ljudi in tudi do Hrvaške in ljudi, ki tu živijo.
Ste bili politično aktivni, ste bili v kakšnih društvih?
V politične vode me je malo potisnila mama, saj je ona tudi bila prisotna v politiki. In sem potem res vključila v politično stranko in v društva, tudi nekaj društev sem sama ustanovila, ki so negovala socialno ogrožene skupine. Tudi ena od mojih zaslug je, da se je to področje tudi razvilo.
Katere jezike obvladate?
Obvladam slovenski, hrvaški in angleški jezik. Še vedno dvakrat na teden grem na tečaj angleščine. Drugih jezikov pa ne vem. Moji otroci obvladajo več jezikov, mlajša hčerka ima v šoli francoščino, angleščino in nemščino.
Je težko skrbeti za ohranjanje slovenske identitete na Hrvaškem?
Ja, mislim, da je ta paradoks tukaj precej prisoten predvsem zato, ker je kot samoumevno.
