Rozi Špiler, rojena v Celju je vsa leta trdo delala. Napisala je tudi knjigo o svojem življenju z naslovom Ubijte mamo! Hiša bo moja.

Starša sta Slovenca?

Ja, oba.

Kje ste se šolali? Kam vas je zanesla življenjska pot?

Obiskovala sem osnovno šolo v Celju, potem sem gostinsko šolo obiskovala v Skopju (sprva sem se želela izučit za cvetličarko). V Skopju sem bila tudi poročena in sem tam živela tri leta. Leta 1963 je tam bil potres, kasneje nisem več želela tam živeti. Od tam sem odšla v Lichtenstein (prej v Švici) k moji teti, tam sem bila en mesec. Teta mi je rekla takrat, da sem se zadosti dobro naučila nemščino, da lahko grem delat. Šla sem delat v planine v Bludenz kot natakarica. Ampak tam nisem zaslužila dovolj. Od doma sem odšla ko sem imela 15 let.

V Vorarlbergu sem delala 5 let, tam sem delala kot natakarica, tam sem tudi lepo zaslužila. Tam sem tudi spoznala vratarja od enega hotela in mi je rekel, da ima bo na Zel am see prevzel hotel in, da bi jaz tam delala. Ampak je na mene pozabil.

Jaz danes zmeraj računam v pivu in v zlatu, ker smo nekoč imeli trgovino urarstvo in zlatarno. To trgovino smo imeli v Zell am see (Avstrija).

V Zel am see sem bila drugič poročena 25 let in tudi hčerko sva dobila v tem zakonu. Z možem sva imela skupaj trgovino in tudi hišo sva si zgradila.

Zdaj pa živim bližje domu na meji Ottenberg / Svečina.

Napisala sem knjigo z naslovom Ubijte mamo! Hiša bo moja. To knjigo sem sprva želela samo za sebe napisat. Kasneje se je ena moja dobra znanka znašla v finančnih problemih, vprašala me je če ji lahko posodim kaj denarja. Rekla sem ji, da to ne morem narediti, ker ga nimam. Če pa poznaš kakšno dobro lektorico pa ji lahko oddaš ta moj material za knjigo. In smo se v Mariboru srečale z dr. Marijo Makarovič. Pogledala je te moje zapiske in je rekla, da to pa se mora objavit. Nisem mogla verjet. Kasneje smo tudi postale velike prijateljice. In tako je prišla knjiga v tisk. Vsak kdo si lahko knjigo kupi v Sloveniji.