Ivana Dolenc, živi v Varaždinu že 45 let. Zaradi ljubezni na prvi pogled se je odločila, da zapusti domovino in se preseli na Hrvaško.
Kje ste rojeni?
V Gornjem gradu v Zgornji Savinski dolini.
Kje ste se šolali?
V Ljubljani, nas je bilo sedem, mama nam je hitro umrla. Bila sem tako majhna in tako drobna, da so vsi rekli, da ne bom zmogla živet na kmetih. Tako, da so me pol poslali v Ljubljano in sem tam bila v enem domu za otroke, ki so ostali brez staršev. Tam sem naredila osnovno in srednjo šolo. Za srednjo šolo sem se odločila za vzgojiteljsko. Kasneje sem tudi dokončala Višjo pedagoško šolo. V Ljubljani sem tudi delala dve leti v vrtcu.
Ko sem že eno leto delala v vrtcu v Ljubljani, sva si z mojo takratno sostanovalko rekli, da zdaj sva si pa prislužile morje.
Na morje sva pol odšle v Unije, to je pri Lošinju en majhen otok in tam sem spoznala svojega bodočega moža. Mož je bil Varaždinec, šel je tudi na morje, in smo se tam spoznali.
Eno leto sem še bila v Ljubljani v službi, mož pa je bil v službi v Varaždinu, delal je kot grafični oblikovalec. Kasneje sva se tudi poročila in sem prišla živet v Varaždin. Imela sva zelo lep zakon in bila sva srečna.
Se še kaj vračate domov?
Ja, nas je bilo sedmem otrok. Zdaj ko smo starejši se srečamo trikrat na leto na naši domačiji.
Ste delali na Hrvaškem?
Ja, ampak bil je malo problem. Mi smo včasih imeli v šoli Srbo-Hrvaščino. Ampak to je bilo zelo malo. In ko sem prišla tja, da bi rada delala v vrtcu sem morala vedeti Hrvaško. V Varaždinu sem hitro začela obiskovati knjižnico in sem prebrala ogromno knjig. Tudi mož mi je zelo pomagal pri učenju hrvaščine. Ko sem začela malo delati sem čez čas zanosila in po tem so mi rekli, da me več ne rabijo. Po rojstvu hčerke sem pošiljala prošnje za delo naokoli, tudi v terme. Tam so me takoj sprejeli, jezik tam ni bil ovira. Šest let sem delala v Varaždinskih toplicah.
Ampak vleklo me je nazaj v moj poklic. In sem po šestih letih dobila službo v vrtcu. V vrtcu sem bila ravnateljica in vzgojiteljica. Z otroki sem delala enainštirideset let. In ni mi žal, uživala sem v mojem poklicu.
Ste aktivni v kakšnih društvih?
Ja, kar precej. Ko še je mož živel smo hodili na izlete in na morje. Eno leto po moževi smrti pa sem počasi začela hodit na folkloro. Takoj sem začela vsako jutro telovadit. Tudi precej delam ročna dela. Sem tudi član kluba prijateljev muzeja.
Vabljeni, da si ogledate video intervju.
